Zgodovina



Že dobrih 84 let je minilo kot blisk. V tem času se je zvrstilo mnogo pomembnih dogodkov. V prvih v letih delovanja našega društva je bila gospodarska kriza. V najtežjih časih so naši predniki nabavljali opremo in orodje, gradili domove, vzgajali mlade in častno izvršili svoje poslanstvo.

Že uvodoma naj se spomnimo ustanoviteljev društva, prvih mož, ki so postavili trdne temelje, na katerih gradimo in nadaljujemo humano poslanstvo vseh 80 let. To so bili Jože Mestnik, Ivan Markovič, Ignacij Podobnik, Franc Ljubič, Franc Markovič, Edvard Hrast, Jože Smrekar, Leopold Medved in Anton Strmole. Mlajši med ustanovitelji so bili Janez Kovačič, Franc Skubic st. in Lojze Lampret. Imen je še več, spomnili smo se le najvidnejših.

Leta 1928 so nabavili prvo motorno črpalko Rosenbauer, ki je še danes usposobljena za vsako akcijo, kupili so poseben voz na konjsko vprego za prevoz motorne črpalke, moštva in posebno malo vreteno za tlačne cevi. Poskrbeli so za veliko prevozno vreteno na dveh velikih lesenih kolesih, ki ga je bilo mogoče priključiti k večjemu vozu. Vreten ni več v društvu, voz, nekoliko spremenjen, pa se hrani v društvu kot zgodovinski eksponat. Poleg navedenega so imeli vso opremo in orodje in že v tistih časih so bili kos tudi večjim požarom in elementarnim nesrečam. Za klic v sili pa so uporabljali gasilski rog in bili plat zvona. Za vprego voza so bili določeni posamezni kmetje, ki so imeli par dobrih konj.

Naši predniki so se ukvarjali tudi z redarstvom. Iz zapisnikov je razvidno da so bili na podlagi dopisa Gasilske zajednice dolžni vršiti gasilsko nadzorstvo dne 12.8.1934 od Sv. Roka mimo Korena, Škufca, Griž, Studenca, Ščitnika, Karlingerja, trgovine Rojec do železniške postaje Stična, ko je mednarodna dirka potekala preko naših krajev. Petnajst gasilcev je dežuralo od 4. ure zjutraj do 10.30, nato jih je zamenjala druga ekipa. Vsa odgovornost je bila dana predsedniku, ta pa je bil odgovoren župnemu predsedniku.

Gasilci iz Metnaja in Stične so imeli 14. oktobra 1934 žalno komemoracijo za blagopokojnim kraljem Aleksandrom I. Žalni govor je imel tov. Peter Lenardič. S te komemoracije je bila preko župe Litija odposlana žalna izjava.

Prvo društveno domovanje je bilo v samostanskih prostorih na levi strani, z dostopom preko mosta po poti, ki pelje v cerkev. Po letu 1930 so pričeli razmišljati o gradnji novega gasilskega doma.

Jože Mestnik, dolgoletni župan občine Stična in predsednik gasilskega društva Ivan Markovič kot odbornik in načelnik - predsednik gasilskega društva Stična sta s svojimi najožjimi sodelavci pričela pogovore o gradnji gasilskega doma. Dogovorili so se, da se zgradi občinski dom, v katerem bodo imeli svoje prostore tudi gasilci za svoja orodja in opremo ter pisarno. Sejna soba z zeleno mizo v prvem nadstropju pa naj bi bila skupna za občinske in gasilske seje. In res, komisija vodilnih članov je odšla (na predlog pokojnega opata dr. Avguština Kostelca) v Dolenjo vas pri Ribnici, v rojstni kraj očeta Slovenskega gasilstva Ignacija Merharja, z namenom, da si ogledajo tamkajšnjo novo zgradbo in se odločijo, če bi ustrezala potrebam tako občine kot gasilcev tudi v Stični. V zadovoljstvo občinske uprave in gasilcev so se odločili za izgradnjo z nekaterimi dopolnitvami.

Vodilni možje, Mestnik, Markovič in drugi so z vso zagnanostjo v občini in pri gasilcih pristopili k izgradnji. Glede zemlje so se dogovorili s pokojnim opatom dr. Kostelcem, da samostan brezplačno odstopi zemljišče, kar je bilo opravljeno in urejeno leta 1934. Nato je bil pripravljen načrt in dano dovoljenje za gradnjo.V občinski kroniki je zapisal takratni župan in poveljnik gasilskega društva Stična Jože Mestnik, da se ne bi mogli lotiti gradnje v slabših časih, saj je bila to leta velikih gospodarskih kriz. Nekateri naši člani so še žive priče, kako je bil ta dom grajen. Dolgoletni predsednik našega društva, tovariš Lojze Mestnik, sin prvega poveljnika Jožeta Mestnika, nam lahko pove, kako sta z bratom Jožetom in drugimi pomagala gasilskim zidarjem, pokojnemu Poldetu Medvedu, Francu Ljubiču -st. in drugim. Tesarski mojster Ivan Markovič je z gasilci pripravil ves les za ta dom in izdelal ostrešje. Člani društva so vložili veliko svojega truda in dela, občina pa je skrbela za finančna sredstva.

Gasilska četa Stična je bila v letih 1934 do1941 organizirana v Gasilski župi Litija, v katero je bilo združeno 38 gasilskih čet iz bližnje in daljne okolice oziroma iz celotnega takratnega okraja Litija. Prispevek, ki ga je četa plačala župi leta 1934, je znašal 14, 50 din (članarina člana je znašala 10 din), leta 1935 je članarina čete v Gasilski župi znašala že 136 din, dodatno so nakazali še 30 din.V ostalih letih je v blagajni zabeležno zgolj obračunavanje potnih stroškov. V omenjenih letih je bilo v Gasilski župi Litija in stiškem okolišu kar precej požarov, in sicer : 1934 – 17 ( 26.10. požar v Mekinjah; 20. 11 - Kapičev hrib), 1935 – 13 (v stiškem okolišu ni zabeležen požar), 1936 – 17 (v stiškem okolišu ni zabeležen požar) in leta 1937 – 17 (19. 5. požar na Studencu, 17. 7. požar na Mleščevem, 31. 7. požar na »Kofehavzu«), 1938 – ni podatka za Gasilsko župo (15. 6. požar pri Jožetu Kralj na »Žvajdrgi«), 1939 - ni podatka za Gasilsko župo (5.12. požar v Petrušnji vasi).

Odlomek iz zapisnika 13. januarja 1935: »Pri požarju se dogaja, da negasilci zasedejo prostore na vozovih, tako da ne morejo gasilci dobiti prostora. To se v bodoče ne sme dogajati. Vbogati se mora izključno samo gasilce.« Podobne zgodbe se dogajajo v marsikaterih društvih, kjer sta volja in zagnanost, velikokrat tudi brezglavost negasilcev, mnogo večji kot strokovna usposobljenost.

Slovenski pregovor pravi: ˝Ljubo doma – kdor ga ima˝. S temi besedami je leta 1940 nagovoril zbrane ob otvoritvi novega občinskega doma v Stični, v katerem je bil kot sestavni del zgradbe tudi gasilski dom, pokojni Jože Mestnik, takratni blagajnik gasilskega društva Stična in hkrati tudi župan.Te besede so pomembne tudi v tem času.

V novi gasilski dom so se gasilci vselili šele jeseni 1940, kar je razvidno iz zapisnika 14.1.1940, v katerem predsednik prosi vse tiste, ki niso opravili »kuluka« (v stari Jugoslaviji obvezno neplačano delo) pri gradnji gasilnega doma, da to opravijo, kajti le tako se bodo lahko v novi dom vselili jeseni. Gasilci so bili zadovoljni s tako lepimi prostori. Žal pa ne dolgo. Prišlo je leto 1941, leta gorja in trpljenja. Po prihodu italijanske vojske v Stično je bilo društveno življenje skoraj prekinjeno. Opremo in orodje je bilo treba umakniti iz prostorov. Prostori so služili vsemu drugemu, samo gasilstvu ne.

Zanimivo je pogledati blagajniško knjigo za čas, ko se je s 6. mesecem 1941 moralo zaključiti obračunavanje v takratnih dinarjih in se nadaljevati v lirah, leta 1943 pa so spet spreminjali lire v dinarje. Zadnja plačana maša 20 din za sv. Florjana je bila opravljena 4. 5. 1943; skupni stroški na Florjanovo so znašali 72 din. Ti izdatki so tudi edini zabeleženi v tem letu. Leta 1944 so bili gasilski prostori porušeni in obnovljeni šele precej časa po vojni.

Veliko zaslug za ohranitev opreme, predvsem pa motorne črpalke Rosenbauer je imel Lojze Lampret. Prva leta po vojni so bila za gasilce tako kritična, da niso imeli niti sredstev za večje popravilo črpalke. Težkih časov se je zavedalo tedanje vodstvo društva, ki se je na vse načine trudilo dvigniti moralo in s tem spet doseči razvoj gasilstva.Takratni poveljnik Franc Meglič, je dejal : »…kako je resnično, da je biti gasilec lepa stvar, ampak biti dober gasilec - to je nekaj težjega«.

Ko smo že bežno pregledali življenje našega društva, naj omenimo tudi to, da so naši dobro misleči predniki pozabili na lastništvo tako zemljišča kot prostorov v zgradbi. Ne enega ne drugega nikoli niso prepisali nase, kar se nam je kasneje maščevalo. V zemljiški knjigi je vse skupaj ostalo splošno ljudsko premoženje v upravljanju Stanovanjske skupnosti Grosuplje.

Lastništvo ni bilo rešeno še dolgo let. Leta 1957 so se sestali nekdanji ustanovni člani z namenom, da se lastništvo enkrat uredi in napisali dokument, v katerem so opisali, kako je bilo z gradnjo in dogovorom o lastništvu. Sopodpisnik je bil tudi predsednik takratnega krajevnega odbora Stična IgnacLesjak s Kafehausa. Vendar uspeha na žalost ni bilo.

Podobna zgodba se je ponovila, ko smo pričeli z izgradnjo garaž ob starem gasilskem domu. Zemljo nam je spet odstopil samostan, prepisati je pa takrat nismo mogli, ker Zavod za spomeniško varstvo tega ni dovolil.Garaže so bile zgrajene na črno in seveda skoraj popolnoma udarniško. Po predvidevanjih urbanistične ureditve kraja naj bi se garaža porušila kljub velikemu trudu pri gradnji starega doma in gasilskih garaža. Društvo še vedno ni imelo nobenega lastništva, dokončno smo ga uredili šele leta 1996.

Leta 1967 PGD Stična v svojem statutu opredeljuje okoliš, na katerem deluje : Stična, Gaberje, Metnaj, Dobrava, Pristava, Obolno, Goričica, Debeče, Mekinje, Poljane, Mala Dobrava, Planina, Vir, Ivančna Gorica, Veliko in Malo Črnelo, Mrzlo polje, Gorenja vas in Studenec. Naj navedemo, da je ravno v tem statutu uradno opredeljeno sodelovanje s PGD Metnaj, ki je takrat delovalo v okviru PGD Stična

Želje in potrebe po razširitvi doma in iskane nove lokacije se je pričelo že leta 1956. Predlogov je bilo več, izdelanih je bilo kar nekaj idejnih osnutkov in predlaganih lokacij, toda vsi so bili vse do leta 1983 neuresničljivi. Kljub tem težavam pa je društvo opravljalo svoje poslanstvo v skladu z razvojem gospodarstva na področju požarnega varstva, in to ne samo v samem kraju Stična ampak daleč na okrog.

Z ozirom na potrebe je bilo leta 1977 na prvi seji skupščine Samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požari občine Grosuplje dogovorjeno, da se zgradi na Grosupljem občinski gasilski center, po izgradnji tega pa se prične z izgradnjo sektorskih gasilskih centrov v Stični in nato v Dobrepolju. Ta sklep se je pričel uresničevati 1985, s pripravami pa so pričeli že precej let prej.

Odločitev o pričetku gradnje gasilskega doma je bila sprejeta na 57. občnem zboru GD Stična. Takrat, 26. februarja 1983, je bil ob navzočnosti 146 članic in članov društva sprejet naslednji sklep o gradnji novega gasilskega doma: »Izhajajoč iz plana razvoja našega društva in sklepov zadnjega občnega zbora, ki se je vršil dne 13. marca 1982 tu v Stični, ter skladno z razvojem občine Grosuplje - Družbeni plan 1981-85 je med drugimi planirana tudi izgradnja gasilskega centra v Stični. Imenovani sektorski gasilski center naj bi postal nova kvaliteta v organizaciji požarnega varstva. Z združevanjem tehničnih sredstev, kadrovskih zmogljivosti, oblikovanjem ustreznih tehničnih operativnih enot, kakor tudi organov za opravljanje preventivne dejavnosti bo zagotovljena določena stopnja požarne varnosti na tem področju. To poslanstvo vrši naše društvo že več desetletij kljub utesnjenosti in slabim prostorskim razmeram. Današnji občni zbor naj kvalitetno in konstruktivno pretehta odločitev o gradnji doma. To je ena največjih zahtevanih nalog v prihodnje.«

Ta pomemben sklep je danes dokončno uresničen v skladu z načrti Samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požari občine Grosuplje, Občinske gasilske zveze in tudi z razvojem občine Grosuplje – Družbeni plan 1981 – 1985.

18. septembra 1984 je obiskala naše društvo komisija v sestavi predstavnikov Urbanističnega inštituta Slovenije, Biroja za lesno industrijo Ljubljana, Občine Grosuplje, KS Stična in Športnega ter Gasilskega društva Stična. Na kraju samem je bilo dokončno odločeno, kje bo stal novi gasilski dom. Lojze Ljubič je izdelal idejno zasnovo, ki je bila izročena gospodu Porenti iz Biroja z nalogo, da napravi idejni projekt.

Idejni projekti so bili društvu dostavljeni 10. oktobra 1984 in naročen je bil tudi glavni projekt. Februarja 1985 so bili izdelani vsi načrti in dostavljeni našemu društvu.

Januarja 1985 je Geološki zavod Slovenije izdelal geotehničino poročilo o pogojih temeljnega objekta gasilski dom, 5. marca 1985 je bila izdelana lokacijska dokumentacija, 11. marca 1985 smo uradno pričeli z zbiranjem lesa. Naši člani zbrali okoli 230 m3. Darovanju lesa so bili občani izredno naklonjeni, saj ga je darovalo 147 lastnikov gozdov in uprava kmetijske zadruge. Le trije so odklonili našo prošnjo, in sicer dva domačina in en lastnik gozda iz KS Ivančna Gorica.

9. maja 1985 je bila izdana mapna kopija zemljišča in s tem smo postali pravni lastniki zemljišča, kjer stoji gasilski dom. Izvršni svet občine in podjetje Prašičereja z Marofa sta se odločila, da prodata zemljišče po knjižni vrednosti, seveda za gradnjo gasilskega doma. 7. junija1985 je bilo izdano lokacijsko dovoljenje in 5.avgusta 1985 končno gradbeno dovoljenje. Še isti dan je bilo opravljeno zakoličenje objekta in 16. avgusta so že betonirali temelje.

Ne glede na navedeni potek iskanja potrebnih dovoljenj in soglasij so spontano potekala dela na gradbišču. Teren, kjer stoji novi gasilski dom, je bil tako kamnit, da je bilo potrebno zavrtati 742 lukenj za miniranje. To delo je opravil Tone Nose skoraj brezplačno. Izkop je bil silno težaven in dolgotrajen. Pri tem sta imela velike zasluge pokojna Franc Kralj Franc in Lojze Hrast ml.

29. avgusta 1985 se je pričel dovoz betonskih blokov. V treh dneh, do 31. avgusta 1985, so bili sezidani vsi obodni zidovi. Zidarska dela so opravili člani in članice sami, hkrati jih je bilo na gradbišču tudi nad 60. Hrano so kuhale domače gospodinje, članice kot nečlanice društva. Delalo se je od zore do mraka. Z enakim tempom in organizacijo se je nadaljevala gradnja vse do novembra, tako da je bil levi in desni del zgradbe že pokrit. V tem času je zapadel sneg in dela so se za dobrih štirinajst dni ustavila. Srednji del je tako ostal pod snegom in nedokončan. Izgledi za nadaljevanje so bili težki, vendar smo zbrali moči in kljub snegu in mrazu nadaljevali z zidavo, opaženjem in betoniranjem plošč. Kljub precejšnjemu mrazu je bila 26. decembra 1985 zadnja plošča na srednjem delu zabetonirana. Brez strehe je ostal le srednji del. V januarju 1986 smo nadaljevali s postavljanjem strehe na srednjem delu zgradbe. Pred glavno zimo, ki se je začela proti koncu januarja 1986, je bil dom v celoti pokrit.

To so bili enkratni in lahko rečemo herojski podvigi naših ljudi, ki so je v tako kratkem času opravilo tako veliko delo. Mislimo, da je treba omeniti vodilno in seveda gonilno silo celotnega projekta in hkrati predsednika Gasilske zveze Grosuplje Lojzeta Ljubiča, takratnega predsednika društva Avgusta Finca, poveljnika Vinka Ljubiča in seveda ves strokovni štab, ki je v izrednih razmerah brezhibno deloval, saj so nam postavili dom gasilcev, ki je tudi dom prijateljev in ponos stiških gasilcev, našega kraja in širše okolice.

Od temeljev do strehe je bil delno plačan izkop (za stroje) in delo mojstra za postavitev opažev pri betoniranju. Vsa druga zidava do strehe je bila opravljena udarniško in brezplačno.
Dela so se nadaljevala spomladi leta 1986. Najprej je bila urejena okolica, napeljan vodovod, kanalizacija, električni in telefonski kabel, znižana pot pred domom, izdelana izolacija doma, kolikor ga je v zemlji, zasutje, utrditev okolice doma, postavitev podzemnega in nadzemnega hidranta, položitev valjanca za strelovodno omrežje okoli zgradbe ter vsa potrebna ureditvena dela s položitvijo gradbenega asfalta. Ojačana je bila strešna konstrukcija nad velikimi garažami in naročena lesna konstrukcija za strop. Za novo leto 1986/87 je že zagorela elektrika v domu in na novoletni jelki na vrhu stolpa . Vsa vrata in okna so bila nabavljena že leta 1986, prav tako parket.

V letu 1987 so člani društva postavili lesene elemente za strop v sedanji dvorani. V tem letu so bila opravljena zidarska dela v veliki garaži in sprednjem prostoru oz. spodnji avli.Večjim delom pri gradnji smo se zavestno odpovedali, ker smo upoštevali dogovor SIS za varstvo pred požari občine Grosuplje in OGZ o nabavi orodnega gasilskega avtomobila za gasilski društvi Zdenska vas in Grosuplje. Kljub temu smo nadaljevali s prostovoljnim delom v manjšem obsegu. Nabavljenega je bilo tudi nekaj materiala po zelo ugodnih cenah, seveda v dogovoru s člani društva.

1988 so dela potekala preko celotnega leta, saj je ostalo še mnogo nedokončanega. Napeljana je bila električna instalacija, vodovod, centralno kurjava, izdelani ometi in fasada, položena je bila izolacija s tlaki, nabavljena oprema, vhodna vrata, luči, prestavljena električna sirena, kupljena hišna telefonska centrala, urejene sanitarije, izdelani leseni stropi in soba. Opravljeno je bilo pleskanje celotne zgradbe in še in še. Ob takem projektu je marsikdo predvsem od vodilnih članov mnogokrat zanemaril svoje družinske obveznosti za dobrobit društva. Ne da se opisati, koliko ljudi je delalo in kako velike so njihove zasluge. O tem naj pričujejo njihova dejanja. Ne moremo pa spregledati predsednika skupščine SIS Antona Krašovca in predsednika upravnega odbora SIS Lojzeta Ljubiča, ki sta bila ves čas desni roki pri gradnji doma.

Pomembne in velike sponzorske vložke pri gradnji so prispevala naslednja podjetja: Trgovsko podjetje Beogradelektro, Elektromaterijal Rijeka, Stol Kamnik, Alprem Kamnik, Iskra Ljubljana – Kranj, PTT Ljubljana, Astra Ljubljana, Komunalno podjetje Grosuplje, Sijaj Hrastnik, IMP Ivančna Gorica, Sinoles Ivančna Gorica, PAP Ljubljana, Posestvo Marof, Izvršni svet občine Grosuplje, SCT Ljubljana, Biro za gradbeništvo.

Gasilski člani so pri gradnji doma v šestih letih opravili skupaj 17.653 udarniških ur. Od tega 14 ur s konji, 516 ur s stroji, nad 1500 ur pa so opravili: Jože Kuhelj, Avgust Finec, Vinko Ljubič, Valerija Lipušček in Lojze Ljubič. Pri izgradnji je sodelovalo 157 odraslih članov in 12 članov pionirjev domačega društva in 41 članov iz drugih društev. Torej skupaj 210 članov gasilske organizacije.

Posebej naj omenimo prizadevnost naših najmlajših pri gradnji doma, saj so imeli nekateri pionirji prek 146 udarniških ur, poleg njih pa še naši najstarejši upokojenci – veterani, saj so posamezni prispevali pri izgradnji levji delež pri nadzoru in koordinaciji fizičnega dela.

Vse blagajniške posle za investicije je vodila Tončka Ceglar, redno blagajno pa Jože Kastelic,ml. Ni bilo lahko prositi za denar, še teže je bilo pri plačilu računov in mnogokrat smo izgubljali živce in voljo do dela. Če bi gradili po zakonskih finančnih predpisih o investicijah, tega objekta nikoli ne bi bilo.V večini primerov smo denar zapravili prej, preden smo ga sploh dobili. Najtežja je bila pot na banko in pojasnjevanje, kako gradimo. Pristojni na banki so le govorili, da kršimo zakon in da bodo gradnjo ustavili. Hvala vsem, ki ste sodelovali in reševali mnogotere probleme z različnimi pismenimi dopolnili o povečanju cen in dodatnih delih, samo da je bilo zakonu zadoščeno.

Financiranje izgradnje gasilskega doma.

Samoupravna interesna skupnost za varstvo pred požari občine Grosuplje je sprejela sklep, da takoj nakaže nekaj denarja in hkrati za izgradnjo tega centra najela določen znesek posojila pri zavarovalnici v Ljubljani. Anuitete je prevzela požarna skupnost. Poleg navedenega vložka so bili veliki deleži donatorjev iz več republik takratne naše skupne države Jugoslavije.

Društvo je prispevalo pridobitev zemljišča, izkop, dobavo lesa, organizacijo gradnje, organizacijo dobave materiala in še večja dela: zidavo oboka, betoniranje plošče in podobno, za kar je bilo potrebno veliko velika fizičnega dela. Za ostala dela je bilo treba poiskati ustrezne izvajalce in se z njimi dogovoriti.

Za novo leto 1985 je društvo prvič v zgodovini svojega obstoja izdalo novoletni koledar z motivom gasilnega doma in opreme. Krajani so bili zadovoljni in veseli aktivnosti gasilskega društva.

Samoupravna interesna skupnost za varstvo pred požari Slovenije je skupaj z Republiškem sekretariatom za notranje zadeve izdelala Navodila za izdelavo požarno-obrambnih načrtov za gasilstvo. Načrt bi morala imeti vsaka krajevna skupnost. Za našo krajevno skupnost in za požarno varnost področja gasilskega društva Stična ga je izdelal Lojze Ljubič. Z njim smo upravičevali finančna sredstva za gradnjo in vzdrževanje novega gasilskega centra.

Metnajski gasilci so bili tesno vpeti v stiško društvo, saj so z njim sodelovali praktično ves čas svojega obstoja. PGD Metnaj so uradno s statutom sprejeli med stiške gasilce 12. 2. 1967. Že iz zapisnikov in blagajne se vidi, da so bili praktično neločljivi. To sodelovanje je trajalo vse do1941, ko je za nekaj let zamrlo, dokler nismo bili po vojni spet skupaj. Iz zapisnika sestanka v letu 1948 je razvidno, da metnajski poveljnik apelira na upravni odbor PGD Stična za nakup novih gum za njihovo črpalko. Sodelovanje je trajalo vse do leta 1954, ko se je PGD Metnaj odločilo, da gre samostojno pot, ki je bila v začetku uspešna, potem pa do leta 1965 skoraj zamrla, zato so se leta 1966 pridružili društvu Stična kot gasilska četa Metnaj in to opredelili z sprejetjem novega statuta, ki opredeljuje, da je predsednik čete Metnaj hkrati podpredsednik društva Stična, poveljnik čete Metnaj pa podpoveljnik PGD Stična. Gasilska četa Metnaj ima svojo blagajno in samostojno razpolaga s svojim premoženjem. Nadzorstvo nad poslovanjem čete opravlja nadzorni odbor Gasilskega društva v Stični.


Zahvaljujemo se vam